Kaj so jedli stari olimpijci?

Vsi smo kliknili na tiste zgodbe o tem, kako je Michael Phelps pojedel 12.000 kalorij na dan in ta izjemno pomemben prehranski profil Ryan Lochte. Zdaj sploh vemo, da ima Donald Trump nagnjenost k hitri hrani.

Toda preden smo vedeli, kaj je elektrolit ali kako prešteti naše makre, kako so stari olimpijci jedli, da bi se pripravili na tekmovanje?

Po mnenju nemškega zgodovinarja športa dr. Manfreda Laemmerja je prehrana starega grškega športnika temeljila predvsem na žitu: ječmen.

Ječmen se je zdel bolj „poživljajoč“ kot pšenica, zato so ga športniki jedli skoraj izključno v primerjavi z drugimi zrni; varno je reči, da je bil ječmen trendovska super hrana. »Ko bi se občasno odločili, da bodo jedli pšenico,« je zapisal Laemmer, »so jih kritizirali kot dekadentne in vsako slabo delo je bilo pripisano njihovi spremembi v prehrani«.

Morda mislimo, da beljakovina ustvarja močnejše mišice in zato boljše atletske rezultate, toda vegetarijanstvo je bilo presenetljivo običajno med starimi olimpijci - tipičen obrok je lahko sir, fige in zelo pomembna ječmenova kaša in / ali kruh. Okoli 600 pr.n.št. se začnejo pojavljati zapisi za obvezno prehrano za klicatelje anankophagia, in je postalo hip za trenerje za izvajanje strogih prehrambenih smernic. Določene so bile tudi smernice za življenjski slog - »izpostavljenost soncu je bila enako omejena,« je zapisal Laemmer, »kot je bil tudi spolni odnos.« Danes ne morem reči, da je to za športnike.

Za mesojedce med starimi olimpijci pa so obstajale jasne preference. Kozje meso, na primer gorilniki in tekači; meso bika je bilo najboljše za boksarice. Prašičja maščobna vsebina je bila to meso izbranih rokoborcev, kar je zanimiv kontrast moderni prehrani. Hladna voda je bila verboten, kot je bila pemmata, medeno torto. Vino je bilo v redu, vendar le ob določenih urah dneva. Fižol je bil bodisi zelo dober ali zelo slab, odvisno od tega, koga ste vprašali.

Laemmer slika sliko atletskega sveta, v katerem so se nekateri zavzemali za zdravstvene koristi nekaterih živil, medtem ko so jih drugi povsem obrekovali, ali pa so se spraševali, kakšen čas dneva jesti, v kakšnem vrstnem redu ali količini ali kakšno minutijo, danes smo še vedno obsedeni. Poglejte obžalovanja vreden nesrečen športnik, čigar trener Maverick odstopa od hiper-specifičnega štiridnevnega načrta za vadbo in počitek, ki je bil takrat priljubljen:

»Philostratos poroča o neumnosti trenerja, ki je slovnično sledil temu zaporedju in je prisilil rokoborca ​​Gerenosa iz Naukratisa v Egiptu, da je treniral, čeprav se je počutil slabo po tem, ko je preživel pijanko, ki je slavil svojo olimpijsko zmago. Športnik se je sčasoma zrušil in umrl."

Kaj pa doping? Obstajajo vse vrste naravnih ojačevalcev zmogljivosti, ki obstajajo pred današnjimi visokotehnološkimi biološkimi hekerji in delovnimi okolji. To je precej dobro znano, da so olimpijci v tistem času dobili sokove s surovimi živalskimi modi, kar pomeni, da če ste pred kratkim preskočili telovadnico, pa tudi vrgli nekaj Rocky Mountain ostrig, bi lahko trdili, da ste trdo trenirani - praksa, ki ostaja popolnoma in popolnoma zakonita, če bi kateri koli podjetni športnik želel preizkusiti. Športniki so v preteklosti dosegli tudi močan tonik za strihnin, kar je v resnici strašna ideja.

Toda po Laemmerjevi raziskavi ni bilo resnično pozornega, strogo nadzorovanega poudarka na atletski čistosti in enakosti. Ljudje so se pripravili, vendar so se pripravili in nihče ni skrbel, kakšni so bili posamezni procesi, ki so jih ljudje sprejeli, da bi prišli tja.